Slovarček izrazov

Glukoza: enostaven sladkor, ki nastane pri hidrolizi ogljikovih hidratov, vnesenih s hrano; telesu predstavlja vir za hiter dvig energije po obroku.

Glikemija: koncentracija glukoze v krvi. Je najpomembnejša vrednost, ki jo mora nadzorovati bolnik s sladkorno boleznijo. Vzdrževanje normalne ravni glikemije je namen glikemičnega samonadzora in predstavlja najboljši način, da se sladkorni bolnik izogne zapletom.

Jetra: največja žleza v človeškem organizmu, ki ima glavno vlogo pri procesih presnove in številne druge naloge, kot so shranjevanje glikogena, sinteza plazemskih beljakovin in razstrupljanje telesa. Poleg tega proizvajajo žolč, ki pomaga pri prebavi.

Glikogen: glukoza se v jetrih in mišicah shranjuje v obliki glikogena. Glikogen predstavlja glavni rezervoar energije, ki ga lahko telo takoj izkoristi za svoje potrebe.

Trebušna slinavka ali pankreas: velika žleza, ki se nahaja za želodcem. Kot žleza z zunanjim izločanjem izloča številne prebavne encime, kot žleza z notranjim izločanjem pa iz Langerhansovih otočkov izloča inzulin in glukagon. Inzulin nastaja v celicah beta, glukagon pa v celicah alfa.

Inzulin: hormon, ki ga izločajo celice beta v Langerhansovih otočkih trebušne slinavke, in sicer v povprečju v količini 0,6 enot/kg/24 ur. Inzulin je signal za jetra, da ustavijo proizvodnjo glukoze. Ko preko krvi doseže periferna tkiva, glukozi omogoči, da vstopi v celice, kjer se pretvori v energijo.

Glukagon: hormon, ki ga izločajo celice alfa v Langerhansovih otočkih trebušne slinavke. Glukagon je signal za jetra, da sprostijo glukozo v krvni obtok. Umetni glukagon uporabljamo za zdravljenje hude hipoglikemije.

Diabetes mellitus: strokovni medicinski izraz za sladkorno bolezen. Izvira iz starogrške besede "mellitus", ki pomeni sladek. Bolezen je dobila ime, ko so ugotovili, da je urin sladkornih bolnikov sladkega okusa, kar je pomenilo, da so se večje količine glukoze iz krvi izločile v urin.

Hiperglikemija: prevelika koncentracija sladkorjev v krvi. Če je dlje časa ne zdravimo pravilno, lahko povzroči nepopravljive poškodbe organov, kot so oči, ledvice in okončine.

Glukozurija: prisotnost glukoze v urinu. Je znak nenormalnega stanja, saj glukoza ne sme biti prisotna v urinu. To se zgodi le v primeru, ko glukoza v krvi doseže določeno vrednost (180 mg/dl), kar pomeni, da je presežen ledvični prag.

Zapleti :

razdelimo jih na akutne in kronične.

• Akutni zapleti: Hipoglikemija – nizka koncentracija glukoze v krvi, ki je manjša od "normalnih" vrednosti (4,4 mmol/l). Poznamo tri oblike hipoglikemije: blágo (4,4 - 2,7 mmol/l), zmerno (2,7 - 2,2 mmol/l) in hudo (< 2,2 mmol/l). Ketoacidoza – povečana koncentracija ketonskih teles v vseh telesnih tekočinah. Ketonska telesa so stranski proizvodi, ki nastajajo v telesu, ko celice za proizvodnjo energije uporabljajo maščobe namesto sladkorja. Po kemijskih lastnostih so te snovi kisline, ki lahko spremenijo fiziološki pH, posledici česar pa sta lahko tudi nastanek kome in celo smrt. Hiperosmolarna koma – stanje, za katero je značilna velika zmedenost ali odrevenelost telesa, ki je posledica hude dehidracije. Nastane zaradi pomanjkanja inzulina in visokih koncentracij glukoze, ne pride pa do ketoacidoze. Hiperosmolarna koma se razvije pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa II zaradi hude dehidracije in navadno pri starejših ljudeh, veliko redkeje nastane zaradi slabega nadzora krvne koncentracije glukoze.

  

• Kronični zapleti: Različne bolezni, ki ogrožajo sladkorne bolnike, nastanejo kot posledica dlje časa trajajoče hiperglikemije. Prizadenejo naslednje organe: oči (retinopatija), ledvice (nefropatija), živčevje (nevropatija) in obtočila. V nekaterih primerih gre za bolezni, ki so značilne za sladkorne bolnike, v drugih pa za bolezni ali stanja, ki lahko prizadenejo tudi ostale (na primer kardiovaskularne bolezni in debelost). Novejše raziskave potrjujejo, da se tveganje za zaplete očitno zmanjša, če vzdržujemo čim stabilnejšo raven glukoze v krvi.

Sladkorna bolezen tipa I: kronična bolezen, za katero je značilno, da trebušna slinavka proizvaja malo inzulina ali pa ga celo ne proizvaja, kar je posledica propadanja pankreasnih celic beta zaradi nenormalnih imunoloških procesov (avtoimunske bolezni). Organizem zato ne more uporabiti glukoze (krvnega sladkorja) za proizvodnjo energije. Na žalost se simptomi sladkorne bolezni tipa I navadno pojavijo šele takrat, ko so celice beta skoraj popolnoma uničene. Simptomi so: pogostejše uriniranje in povečana količina urina, izguba telesne mase, lakota in žeja. Sladkorni bolniki lahko uspešno nadzorujejo bolezen z večkratnim dnevnim vnosom inzulina in s strogo dieto ter čim aktivnejšo telesno dejavnostjo. Poleg tega morajo redno preverjati raven glikemije v krvi. Bolezen se navadno pojavi že v otroštvu, redko pa po štiridesetem letu starosti, zato jo imenujemo tudi juvenilna (mladostna) sladkorna bolezen.

Sladkorna bolezen tipa II: Je najpogostejša oblika sladkorne bolezni. Ocenjujejo, da zanjo trpi približno 90−95 odstotkov sladkornih bolnikov. V nasprotju z od inzulina odvisno obliko sladkorne bolezni, pri kateri trebušna slinavka ne proizvaja inzulina, pri tej (od inzulina neodvisni) bolezni inzulin v trebušni slinavki še vedno nastaja. Vendar v organizmu teh bolnikov navadno nastajajo nezadostne količine inzulina, poleg tega pa so njihove celice neodzivne na njegovo delovanje. Bolniki z od inzulina neodvisno sladkorno boleznijo lahko navadno svojo bolezen enostavno nadzorujejo z izgubo prevelike telesne mase, z ustreznim načinom prehranjevanja in z redno telesno dejavnostjo. Kadar to ne zadostuje, morajo dobiti peroralna hipoglikemična zdravila ter hkrati upoštevati navodila za ustrezno prehranjevanje in telesno dejavnost. V nekaterih primerih morajo v telo vnašati tudi inzulin. V splošnem se od inzulina neodvisna sladkorna bolezen razvije po štiridesetem letu starosti in jo imenujemo sladkorna bolezen odraslih. Večina bolnikov je predebelih.

OGTT: (oralni glukozni tolerančni test): je peroralni preizkus, s katerim izmerimo glukozni metabolizem v krvnem obtoku. Z njim lahko določimo prisotnost sladkorne bolezni ali nagnjenost k njenemu pojavu. Izvajamo ga pod medicinskim nadzorom, pri čemer bolniku odvzamejo vzorec krvi na prazen želodec. Nato bolnik spije raztopino glukoze, vzorce krvi pa mu odvzemajo v določenih časovnih intervalih. Koncentracijo glukoze (glikemija) določijo v vsakem krvnem vzorcu. Krivulja, ki jo pri tem dobijo, je pokazatelj, kako se bolnik odziva na glukozo.

Samonadzor: merjenje krvne koncentracije glukoze, ki ga bolnik sam izvaja doma, pri čemer uporablja kapilarno kri. Samonadzor poteka tako, da se bolnik zbode v konico prsta (na tem mestu je manj živčnih končičev, zato vbod manj boli) in iztisne kapljico krvi. Vzorec krvi prenese na reagenčni trak, kjer glukoza v krvi sproži kemijsko reakcijo, ki jo zazna posebna naprava z imenom glukometer.

Glukometer: imenujemo ga tudi bralnik glikemije ali reflektometer. Gre za napravo, ki izmeri koncentracijo glukoze v krvi s pomočjo uporabe reagenčnega traka, na katerega nanesemo kapljico krvi. Naprava izmeri količino glukoze, ki je prisotna v krvi, pri čemer zazna spremembo barve, nastale pri kemijski reakciji, ki jo sproži glukoza na reagenčnem traku (reflektometer), ali pa izmeri spremembo električne napetosti, ki jo povzroči glukoza (potenciometrična meritev).